}

To ni le zgodba o neki ribi, ki je zaradi človeške nevednosti in tudi pohlepa skorajda izumrla. Je zgodba o izjemni občutljivosti narave, ki nas obdaja, o predanih ljudeh, mednarodnem reševanju soškega genoma, o ribiških in kulinaričnih strasteh.

Po latinsko Salmo trutta marmoratus je endemit jadranskega porečja, to pomeni, da živi le v rekah od Italje do Albanije, a najpogosteje jo vidimo prav v Soči in njenih pritokih.  Včasih je bila soška postrv edina postrvja vrsta, ki je naseljevala naše vodotoke. Danes je ena najbolj ogroženih vrst.

Ime se nanaša na značilen marmoriran vzorec na hrbtu in glavi, je druga največja postrv v Evropi, za sulcem in največji salmonid v jadranskem porečju. Manjše se hranijo s talno hrano in vodnimi žuželkami, večje so ribojede. Podnevi ždi pod kamenjem in v skalnih zajedah ter plen popade le poredko. Lovi zjutraj in zvečer.  Največjo so ujeli poginulo, merila je 121 cm, in tehtala kar 25 kg!

Posebna riba s posebno zgodbo

Soška postrv je posebna riba, pripovedujejo ribiči, je zelo teritorialna, potrpežljiva, prebrisana in pragmatična. Zato jo je težko ujeti. Kar še bolj neti strasti med ribiči z vsega sveta. In prav zgodba o tej avtohtoni ribi skupaj s čudovito naravo in smaragdno barvo tolmunov dajejo ribištvu na Soči poseben pečat. Pa tudi njena zgodba je edinstvena …

foto: Blaž Močnik

Pisalo se je leto 1906, ko so ribiči želeli obogatiti vode, zato so iz Bosne prinesli ikre potočne postrvi, jih izvalili in vložili v Sočo. Od tedaj so jih vlagali neprestano, nihče namreč ni predvidel, da se bodo križale s soškimi in bodo tako ogrozile njen obstoj. Ker so plodni tudi križanci, je v 80 letih čista soška postrv praktično izginila, prevladala je potočna oz so križanci med soško in potočno postrvjo.

Potočna postrv nima marmoriranega vzorca, pač pa jo spoznamo po rdečih in črnih pikah. Avtohtona pa je v donavskem porečju. Že več let jo je prepovedano vlagati v reke. 

Pomoč Francozev

Konenc 80. let so ribiči le dojeli pomen avtohtonosti in začel se je trnav, drag  in dolgotrajen projekt - Soči vrniti soško postrv.  Projekt je vse od leta 1993 dalje financiran in voden s strani francoskega inštituta Station biologique de la Tour du Valat iz Arlesa v Franciji, v sodelovanju s Tolminsko ribiško družino ter našimi strokovnjaki iz Biotehniške fakultete v Ljubljani. Njihov cilj je dvigniti raven DNK soške postrvi v Soči, Idrijci in pritokih na raven, da se bo populacija čiste soške postrvi lahko samooskrbovala. Sreča je bila, da so v težko dostopnih tolmunih Zadlaščice, ki leži v Triglavskem narodnem parku in velja za naravni rezervat, torej je tam prepovedano loviti, našli populacijo genetsko čiste soške postrvi. V takšnih rezervatih raziskovalci še danes lovijo s tako imenovanim elektroribolovom in spremljajo velikost, težo, hitrost razmnoževanja čistih soških postvi. Ste vedeli, da Soška postrv odpre gobec tako na široko, da lahko poje ribo, ki meri 80 odstotkov njene dolžine?

foto: Blaž Močnik

Človeška pomoč v valilnici

Ribiška družina Tolmin ima svojo vallnico v Modreju pri Tolminu. Postrv izleže tudi 2000 iker na kilogram žive teže. Njihovo število s starostjo ribe pada, povečuje pa se njihova velikost. Zaposleni pozimi skrbno pregledujejo velike primerke samic, ko ikre ovulirajo. Izločijo tiste, ki so primerne za smukanje. S tem postopkom ribam odvzamejo ikre, da pa je pristop lažji in hitrejši, jih pred tem narkotizirajo. Izbranim samcem v ribogojnici odvzamejo seme.  Ikre nato preselijo v valilnico, kjer sledi postopek oplojevanja. Ikra je uspešno oplojena, ko dobi oči. Uspešnost v tem delu ribjega razvoja v valilnici se giblje med 80 in 85 odstotki. Manjši delež iker zadržijo v ribogojnici za zarod in mladice, vendar uspešnost takrat že skokovito pada. Izvali se okoli 60 odstotkov mladic. A največje izgube so v začetku hranjenja.  Soške postrvi imajo drugačen prehranjevalni način in se bistveno razlikujejo od šarenke ali potočne postrvi, pri katerih ta faza ni problematična. Že od začetka se hranijo na tleh in so zelo občutljive za to, kako se hrana premika. Januarja zaposleni v rečni prod zakopljejo  okoli 300.000 iker z očmi in 150.000 mladic, da je postopek nemudoma podvržen naravni selekciji. Tako dejansko dobijo divjo ribo. Koliko primerkov dejansko preživi v Soči in pritokih, ne ve nihče. Nazadnje vendarle odloča narava – povodenj in ujme, najpogosteje v novembru in decembru, včasih uničijo celotno populacijo.

foto: Blaž Močnik

Samotarski kanibal

V nekaterih gojitvenih potokih, ki so rezervirani zgolj za genetkso čisto soško postrv, dosegajo tudi 25 odstotno uspešnost. Vendar je treba vedeti, da v takšnih vodah ni odraslih postrvi in torej ni kanibalizma. Da, soška postrv je kanibal. Poje tudi svojo vrsto.

Ima pa ta projekt tudi svojo slabo stran. Nekoč je bilo v naših vodah do trikrat več rib. Saj potočne postrvi in križanci prenesejo veliko večjo gostoto. Soška postrv pa je samotarka.  Kjer v vodi ni skrivališča, soška postrv ne bo obstala. V enem tolmunu sta lahko dve soški postrvi z več kot petimi kilogrami oziroma dvajset potočnih s po pol kilograma ali manj.  Po nekaterih ocenah je danes že okoli 70% soških postrvi genetsko čistih.