Zasnova znamke HIGH ON LIFE (Visoko nad vsakdanom) je produkt podjetja Hiše Franko v sodelovanju s turističnim naseljem Nebesa Chalets, razvoj se financira s pomočjo evropskih sredstev. Obe podjetji druži podobna filozofija, saj si želita nadaljevati z razvojem butičnega turizma, ter storitve in produkte nameniti predvsem zahtevnejšim gostom. Zgodba in produkti HIGH ON LIFE so zasnovani kot turistično doživetje v mirnem okolju doline Soče in slonijo na močnem sodelovanju z lokalno skupnostjo in ponudniki. Gre za edinstveno ponudbo, ki je v Posočju trenutno primanjkuje. Vsebine zajemajo vse od avtentičnega vpogleda v sirarjenje na visokogorskih planinah, spoznavanja in doživljanja lokalnih posebnosti ter zgodovine prve svetovne vojne, okušanje lokalne kulinarike Posočja, ter opazovanje edinstvene narave in živali. Vodeni ogledi povezujejo zgodovino, lokalno kulinariko, kulturno dediščino in tradicijo ter tako postanejo 5* zvezdično doživetje.
Pozimi smo notranjost hišic popolnoma prenovili in jim vdahnili še več elegance in udobja. Hišice smo na novo izolirali, zamenjali vso notranjo opremo, povečali kopalnico ...
Ponosni smo, da smo pridobili okoljski certifikat Travelife Gold. Z njim se zavezujemo, da bomo še naprej spoštovali okolje, tradicijo, kulturno in zgodovinsko dediščino in se povezovali z lokalnim okoljem.
Bernski planšar Ash je rojen 14.7.2018. Čeprav je velik in tehta skoraj 50 kg, je to najbolj prijazen pes na svetu. Že vnaprej se vam zahvaljuje za čohanje!
Naložbo v energetsko prenovo - Nebesa Chalets, v višini 200.000 EUR, sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega sklada za regionalni razvoj (www.eu-skladi.si). Nebesa se zdaj lahko pohvalijo z energetsko samooskrbo in praktično ničelnim ogljičnim odtisom.
Več o operacijiPo 15 letih Katja in Bojan taktirko Nebes predata hčerki Maji z družino. Iz Ljubljane se preselijo "nazaj v planinski raj" in zdaj so tudi Maja, Samo ter otroka Jan in Gal del družine Nebes.
Kar štirinajst let sta del življenja na Nebesih novofundlanki Pupa in Lola. Dobri, pametni, zvesti.
Nebesa postajajo vse bolj prepoznavna. Številni članki, tako v domačih kot tujih medijih, postavljajo Nebesa na piedestal sodobnega turističnega trenda - butično, osebno, trajnostno in zeleno!
Projekt Turističnega naselja Nebesa je skupaj z arhitektom Rokom Klanjščkom prejel tri nagrade za arhitekturo in bil nominiran za prestižno evropsko nagrado Miesa van der Roheja.
Za božično-novoletne praznike leta 2003 Nebesa sprejmejo prve goste. Odzivi so izjemni. Predvsem po zaslugi odmevnosti arhitekturnih nagrad in pohval "od ust do ust" zasedenost ves čas raste.
Maja leta 2002 so na Ručnovki po dolgem času zabrneli stroji. Gradnja turističnega naselja je trajala leto in pol. Nebesa gradijo večinoma domači izvajalci. Ne gre za navadno gradnjo, arhitekturne zamisli so inovativne – večtonske jeklene konstrukcije, velike steklene površine, macesen, suhi zidovi iz avtohtonega kamna.
Konec devetdesetih let so se začele tako imenovane zelene zime, torej zime brez snega. Smučišče je neslavno propadalo. Koča je nazadnje pogorela. Parcelo je zaraščalo grmovje, povsod so bile smeti. Žalosten pogled na nekdanja smučarska nebesa!
V drugi polovici devetdesetih let je smučišče doživljajo zadnje vzdihljaje. Predvsem so se tu vrstile sindikalne tekme. Popularnost smučanja se je preusmerjala na višje ležeča in modernejša smučišča.
Čeprav je bilo za današnje razmere smučišče izjemno skromno – tri vlečnice s sidri so bila to, so ga ljudje imeli radi. Pridih Mediterana, prijazni ljudje, veliko snega, prijetno vzdušje v koči … Včasih je bilo treba na sidro čakati tudi pol ure in več. A ljudem se takrat še ni tako mudilo …
Smučišče je imelo tudi svoje razglednice. Na stotine smučarjev je prihajalo tako z vse Primorske kot tudi z Benečije, Furlanije, livški smučarski učitelji so učili prvih zavojev celo Tržačane.
Če danes vprašate prebivalce Soške doline, kje so se naučili smučati, vam bo velika večina prikimala, da prav na Livku. Tu je občasno treniral tudi dobitnik olimpijske kolajne Jure Franko.
Po takratni zakonodaji je vsako smučišče moralo imeti prostor za prvo pomoč. Dodali so mu še šank, nato kuhinjo, jedilnico … in nastala je prava smučarska koča. Bila je tako priljubljena, da so ji domačini dali ime "Nebesa".
Prva vlečnica na livškem smučišču je imela zgolj dve sidri. Zato se je kmalu pokazala potreba po novi, sodobnejši vlečnici. Vsaki gradnji so se pridružili domačini. Nazadnje se je priljubljeno primorsko smučišče ponašalo s tremi vlečnicami.
Obvezna smer na vse bolj popularno smučišče. Kolone vozil so bile včasih dolge nekaj kilometrov. Livek je imel takrat dve gostišči.
Livško smučišče dobi prvo vlečnico. Znamke Stemag, z zgolj dvema lesenima sidroma. Zato so se na enem sidru vozile kar cele družine.
Sredi tridesetih let so začele na veliko smučati tudi ženske. Oblečene so bile v udobno in modno opravo.
Domačini so vsak zimski prosti čas izkoristili za smučarske izlete. Peš so se podali bodisi proti Matajurju ali pa na Kuk, pod katerim danes stojijo Nebesa.
Razglednica iz leta 1930, ko so Livek že imenovali zimski biser gornjega Posočja. Pojavil se je celo zapis, da gre za furlanski »Davos«. Velikopotezni so bili tudi načrti za ureditev smučišča.
Livško je v 500 letih doživelo kar 10 mejnih pasov. Slika je iz časa avstrijskih oblasti, ko je kraj štel kar 700 prebivalcev.